Nogometni klub Koper

Začetki nogometa v Kopru

Zgodovina nogometa v Kopru: 1920 Circolo - Sportivo Capodistriano-Unione sportiva Capodistriano -1934 Libertas

Prvi zapisi o začetkih igranja nogometa v Kopru segajo daleč v čas, ko je ta predel Slovenije že spadal pod italijansko oblast, ki je krojila tudi prve športne korake na današnjem ozemlju Slovenske Obale. Prva pisana dokazila o igranju nogometa v Kopru izvirajo iz leta 1920, sicer pa se ime NK Koper pojavi šele leta 1955, z združitvijo športnih društev Aurora in Meduza. V Kopru je bil leta 1920 ustanovljen Circolo Sportivo Capodistriano.

Začetek nogometa na Primorskem oziroma v Kopru tako sovpada s časom po prvi svetovni vojni, ko je v Slovenskem Primorju vladala fašistična diktatura, ki je zatirala in uničeyala vse; kar je bilo slovenskega. Nastanek klubov in igranje nogometa na Slovenski Obali je bilo družbeno, politično in ekonomsko pogojeno. Nogometne klube so v mestih ustanavljale skupine meščanov. Ker so v obalnih krajih tedaj živeli predvsem italijansko govoreči prebivalci, so bili tudi klubi italijanski. Društva, organizacije in klube so tedaj ustanavljali z namenom, da ta del obale poitalijančijo in takega predstavijo svetu, zato so bili po vrsti deležni močne - materialne in idejne pomoči tedanje oblasti. V tistem obdobju je bila v klubih včlanjena le peščica, Slovencev, ki so imeli poitaljančena imena in priimke.
V Kopru je bil leta 1920 ustanovljen Circolo Sportivo Capodistriano ,ki velja za prvo nogometno ekipo Kopra. Sestavljena je bila predvsem iz študentov; delavcev in ribičev. Nogometno igrišče se je nahajalo na zunanji strani vrat koprske Mude in na drugi strani ceste glede na današnji objekt. Igrišče je bilo peščeno, večkrat, pa, ga je zalila voda iz bližnjega morja. Po pripovedovanju danes že pokojnega Romea Škera je bil prvi predsednik kluba Mirko Nazarjev. Klubski barvi sta bili beločrna z emblemom redeče barve. Prav rdeč emblem je bil večkrat povod raznim izpadom gledalcev na tekmah, še posebej v notranjosti Italije.
Prva nogometna ekipa Kopra je kmalu že tudi gostovala oziroma igrala tekme v Trstu, Čedadu, Dolu pri Benetkah, Vicenzi, Mestrah in v Puli. Pomembna so bila tudi srečanja proti Ederi, moštvu italijanske republikanske stranke, in proti moštvu tržaškega oddelka italijanskih državnih železnic. Najboljši igralci ekipe Circolo Sportivo Capodistriano so bili Alfredo Conelli, Vittorio Minca in Umbertn Parovel; ki je bil znan po tem, da je nogomet uspešno igral tudi v Argentini; Sicer pa je za tedanjo igro veljalo, da je bila že bolj na začetni stopnji in predvsem statična.
Med tem so koprski študentje svoje nogometno znanje posredovali tudi sosedom izi Izole, kjer so leta 1922 ustanovili Športno društvo Virtus. V Kopru se je z napredkom nogometa Circolo Sportivo Capodistriano leta 1928 preimenoval v Unione Sportiva Capodistriana. Koprčani so tedaj poznali tudi prve kondicijske priprave v telovadnici San Francesco, sodobnejši pristop pa je prinesel tudi želeni napredek v igri.
Klub je tedaj štel okoli 150 članov po pisanju Picolla pa je imel mlado in borbeno ekipo, iz katere je kar precej nogometašev že tedaj prestopilo tudi v razne klube, ki so igrali v italijanski nogometni ligi. Leta 1934 je Unione Sportiva Capodistriana prevzela ime veslaškega kluba Libertas in je nastopala v tekmovanju z imenom Unione Liberi Calciatori. V t.i. prvi diviziji so sodelovale še naslednje ekipe: Solovaj in Canotieri riunti dell'Adriatico iz Tržiča (Monfalcone), Casalini, A.C.E.G.A.T., Publico Impiego, Ber venier, Fortitudo, Ponziana, Servolana, Artiglieri Mista in Assicurazioni Generali (vsi iz Trsta), Ampelea iz Izole ter Arsia iz Pule. Koprčani so tedaj že odigrali prijateljske tekme z moštvom Pro Gorizia in tudi z Madžarskim moštvom iz Ferenzwaroscha. Iz dostopnih virov je še razbrati, da sta tedanje igralno obdobje koprske ekipe zaznamovala vratarja Fernando Favento in Derin. Pomembno vlogo so odigrali tudi bratje Scher. Vttorio je že leta 1928 iz Kopra prestopil k prvemu moštvu Triestine, ki je tekmovala v Serie A italijanskega državnega prvenstva. Njegov brat Giordano je odšel k Palmi in zaigral za Palmese, Bruno pa je prestopil v Leece (Serie B) in od tam v Toskano, kjer je igral za Lucchese v Serie A.
Bruno Scher je postal celo vratar državne reprezentance. Iz Kopra so nato v Trst odšli tudi naslednji trije vratarji: Casanelli, Luigi Ukmar in Fabrizi. Odličen igralec koprskega Libertasa je bil tudi Mario Cociani, ki je najprej prestopil k Aquili, po, končani drugi svetovni vojni pa je odšel celo v Milano k Interju. Skupaj z njim je k lnterju (in v Serie A) odšel tudi Bruno Zago, v Trst pa so iz Kopra tedaj odšli še naslednji nogometaši: Petris, Braico, Griso, Flego in Valentinuzzi. Enega glavnih vzrokov za tako številne odhode je predstavljala slaba gospodarska razvitost Kopra, ki je pod fašizmom utrpelo precej škode. Koper je bil tedaj predvsem prosvetno mesto s šolami in samostani, brez dodatnih finančnih sredstev pa niti razvoj nogometa ni bil mogoč. In tako so si sicer obetavni igralci svojo športno srečo poiskali drugje. Precej bolj razvito je bilo tedaj gospodarstvo v sosednji Izoli, kjer si je dohodek ustvarjalo kar precej malih obrtnikov. Ti so s finančno pomočjo omogočili, da so se nogometaši Izole osamosvojili in odcepili od športnega drustva Virtus. Leta 1933 so ustanovili nogometni klub Ampelea, ki je v naslednjih letih dosegel vidne uspehe. Še največje pa ravno med drugo svetovno vojno, ko so nogometaši Izole nastopali kot poklicni igralci v italijanski ligi, ki je združevala klube iz severne Italije.
Ker je bila izolska Ampelea finančno močnejša od koprskega Libertasa, si je lahka privoščila tudi (pre)nekatere okrepitve iz Kopra. Prav v teh dogodkih pa je iskati vzroke nastalega nogometnega rivalstva Kopra in Izole, ki se je v povojnih letih le še okrepilo.

Samo šest klubov v mestu

Uničujoče udarce druge svetovne vojne je občutilo tudi življenje na Primorskem, tako na gospodarskem, kulturnem kot tudi športnem področju, tako da je z vso organizirano športno aktivnostjo vred zamrlo tudi nogometno dogajanje.

Že z letom 1939 so prenehale nogometne aktivnosti v Kopru in po okoliških vaseh. Ostale so le ekipe mladih fantov, ki so igrali v krajevnem prvenstvu. Iz tistih časov so se ohranila imena naslednjih ekip: Colaussi, U.R.I. (Unione ragazzi juventini), Combi (studenti del licero - Gimnazija Carlo Combi) in Virtus. Nogometaši iz sosednje Izole so tedaj beležili največje uspehe, nastopali so v poklicni italijanski ligi, ki je združevala klube severne Italije. Delovanje omenjenih društev v mestih je bilo omogočeno, ker so bili člani leteh predvsem Italijani, njihovo delovanje je bilo tako v interesu italijanskih oblasti. V prvem povojnem obdobju je na športnem področju v naših krajih delovalo še veliko Italijanov, obenem pa se je opazno večalo tudi število Slovencev, ki so se vključevali v 3 športne klube kot aktivni športniki ali športni delavci.

Hiter razmah po osvoboditvi

Nov (krajšii) zastoj v športu se je pokazal z nerešenim političnim statusom in odhodom Italijanov iz teh krajev. Za povojno obdobje sta bila značilna neustavljiva delavnost in ustvarjalnost ljudi, ki sta vplivala tudi na celotno športno življenje na Obali. To je hitro dobilo povsem druge oblike, klubi pa so italijanska imena spreminjali v slovenska. Zanimiv je podatek, da je na slovenski obali po drugi svetovni vojni delovalo celo več športnih društev kot danes. Po letu 1945 se je pričelo intenzivno ustanavljanje mestnih klubov in poživitev dela v le-teh. Najprej so delo obnovila že znana društva (Unione sportiva) iz Kopra, Pirana in Izole. Že takoj so bili najbolj aktivni nogometni klubi, ki so v začetku tekmovali v ligi Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), v katero so bili vključene ekipe iz hrvaške Istre, slovenske obale in nekateri klubi iz okolice Trsta.

Zgodovina beleži zaporedne ustanovitve (oz. obnovitve) naslednjih nogometnih društev:

1920:Circolo sportivo Capodistriano
1927:Salineri Pirano
1933:Ampelea Izola
1945:Unione sportiva Capodistriana
1946:Unione sportiva Izolana Circolo sportivo Pirano
1947:Aurora Koper,
        Meduza Koper,
        Partizan Koper,
1948:Rdeča zvezda Ankaran
        Ampelea Izola,
        Nardone Izola,
        Arrigoni Izola,
        Edilit Koper,
        Adria Koper,
        Jadran Dekani,
        Ilirija Pobegi,
        Olimpija Bertoki,
        Dinamo Kampel Šalara,
        Soline Jernej-Piran,
        Strunjan Strunjan,
1949:Proleter Koper,
        Portorož Portorož,
1950:Branik Šmarje,
        Mladi rod Nova vas

V prvih povojnih letih so na Obali delovali tudi po štirje veslaški, atletski, odbojkarski in balinarski klubi,, trije plavalni,po dva košarkarska, kolesarska, namiznoteniška in smučarska kluba, po eno telovadno in boksarsko društvo.

Boris Košele prvi (edini) Slovenec pri Aurori

Unione sportiva Capodistriana si je ob prizadevni pomoči Daria Benvenutija, Nicole Derina, Cesare Giachina, Romea Schera in drugih hitro opomogla, na Bonifiki pa je nastalo novo igrišče. Čeprav velja, da so bile tedanje športne naprave bolj provizorične, je Koper vendar imel tudi atletsko stezo ter igrišči za košarko in odbojko..

Na novem nogometnem igrišču so uvodoma odigrali dve prijateljski tekmi, prava športna aktivnost pa se je začela razvijati z vrnitvijo mladih fantov z bojišč in iz koncentracijskih taborišč. Nogomet se je začel naglo širiti tudi na podeželje in zanimanje zanj je bilo iz tekme v tekmo večje. Kronisti so zapisali, da se je na posameznih tekmah že zbralo tudi po več kot tisoč gledalcev.

Unione sportiva Capodistriana, ki je sprva veljalo za zelo močno društvo - vključeno je bilo v CONI (Circolo olimpico.nazionale ltaliano) - se je po kratkem povojnem delovanju že leta 1946 preimenovala v Auroro, društo pa je kasneje pod svojo streho združevalo športnike iz različnih panog (ob nogometu še atletike, namiznega tenisa, košarke in plavanja). Predsednik Aurore je bil Nello Pelascier, po poklicu tiskar. V prvem letu je Aurora imela 100 članov, z izjemo enega so bili vsi italijanske narodnosti, šlo pa je za same domačine. Edini Slovenec med njimi je bil Boris Košele, ki je opravljal naloge tehničnega vodje-društva Aurora.

Leta 1947 sta bili v Kopru ustanovljeni še dve društi ŠD Meduza (nogomet, košarka, namizni tenis) in ŠD Partizan (nogomet, atletika, odbojka, namizni tenis, plavanje, boks). Lastna sedeža društva sta imela le Aurora in Meduza, poleg pisarn pa je bilo na sedežu tudi plesišče - palestra, kjer so ob nedeljah prirejali plese. Med tednom so v teh prostorih člani društa lahko prosti čas preživljali tudi z igranjem biljarda, šaha, kart .. Aurora je združevala predvsem mladino, Meduza pa delavce in obrtnike.

1948 je bilo ob Obali aktivnih 15 klubov

Največji porast je nogomet zabeležil leta 1948, ko je bilo v obalnem pasu že aktivnih 1S nogometnih klubov. Samo v Kopru jih je bilo pet (Aurora, Meduza, Partizan, Edilit, Adria), leto zatem pa je bil ustanovljen še Proleter.

Le Partizan in Proleter sta bila slovenska kluba, vsi ostali klubi v Kopru pa so za člane imeli pripadnike italijanske narodnosti. Leta 1950 so v Šmarjah ustanovili NK Branik, v Novi vasi pa NK Mladi rod. Nogomet je bil na Obali res pravi šport številka ena, kar potrjujejo tudi podatki o številu članstva: od 30 v NK Mladi rod do 320 v NK Aurora.

Prvo pravo organizirano nogometno tekmovanje je predstavljala liga STO (Svobodnega tržaškega ozemlja), ki je na tem območju predstavljala tudi tekmovanje na najvišji organizirani ravni. Vanj so bili vključeni klubi iz hrvaškega dela Istre, Slovenske Obale ter klubi iz okolice Trsta.

Leta 1948 je v tej ligi nastopalo 15 ekip, obalni nogomet pa so zastopali: Aurora in Meduza iz Kopra, Arrigoni iz Izole ter Piran. Nižjo tekmovalno raven je predstavljalo igranje v istrski ligi, v kateri je tekmovalo 14 ekip. Z obale: Arrigoni B, Partizan, Aurora B, Rdeča zvezda, Jadran; Olimpija, Meduza B.

Leta 1949 je v ligi STO organizirano tekmovalo 14 ekip (z Obale iste kot leto poprej):Istrska liga je bila razdeljena na dve skupini. V istrski ligi A so nastopale ekipe iz Slovenske obale in severnega dela hrvaške Istre, v istrski ligi B pa so tekmovale ekipe iz južnega dela hrvaške Istre. V istrski ligi je skupaj nastopalo deset slovenskih ekip.

Ob prvi reorganizaciji slovenskega športa je bila 29. maja 1948 ustanovljena (obnovljena) Nogometna zveza Slovenije. Prvo leto je NZS vzdrževala stike z vsemi slovenskimi klubi prek sedmih poverjeništev. Ob reorganizaciji uprave leta 1949 so se novi ureditvi prilagodili tudi v NZS, poverjeništva pa so nadomestili s štirimi nogometnimi oblastnimi odbori. .

Po letu 1945 se je pričelo intenzivno ustanavljanje mestnih klubov na Obali in poživitev dela znotraj njih. Najprej so delo obnovila že znana društva (Unione sportiva) iz Kopra, Pirana in Izole. Že takoj so bili najbolj aktivni nogometni klubi, ki so v začetku tekmovali v ligi Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), v katero so bili vključene ekipe iz hrvaške Istre, slovenske obale in nekateri klubi iz okolice Trsta. Leta 1966 je Koper izpadel iz enotne slovenske nogometne lige. Takrat so bili najboljši Škorjanec, Ivankovič in Pinterič. Kot šestouvrščeni se vrnejo leta 1968, a naslednje leto znova izpadejo. Leta 1972 so solidni peti, a vzdržijo v prvi ligi samo štiri leta. Leto 1981 prinese lepše čase, saj se ponovno uvrstijo v prvo ligo. Tokrat dosežejo najboljše rezultate v zgodovini kluba. Po treh letih so tretji (Fingšt doseže 10 zadetkov), naslednje leto pa v sijajnem slogu slovenski prvaki. Najboljši strelec je Studen, zaigrali so že perspektivni Badžim, Zulič in Jermaniš.
Za nagrado gredo leta 1985/86 v drugo jugoslovansko ligo, kjer sicer hitro izpadejo, a odigrajo tudi finale za amaterskega prvaka bivše države. Leta 1987 so drugi v SNL, najboljša sta Osibov in Breznikar, naslednje leto pa postanejo še drugič republiški prvaki in si priborijo možnost sodelovanja v medrepubliški ligi, kjer sta blestela Volk in Voljč. Leta 1984 in 1991 so osvojili tudi slovenski pokal. Za rekordno zmago še vedno velja tista proti trboveljskemu Rudarju z 8:1in Priti Novi Gorici 7:1, obe zmagi sta bili doeženi v gosteh.

Pokalna lovorika

V obdobju samostojne Slovenije niso več tako uspešni. Začeli so z dvema zaporednima osmima mestoma, čeprav so veljali zaradi izkušenj iz jugoslovanskih časov za ene izmed favoritov, nato pa za lep čas neslavno poniknili med prvo in drugo ligo. Na poti stare slave se uspešno vračajo ob koncu tisočletja, ko so osvojili tretjo mesto leta 2002, naslednje leto pa se uvrstili še v polfinale pokala Intertoto, kjer jih je po tesnem boju izločil nizozemski Heerenveen (obdobje strelskega praznika Trenevskega in Jakomina), vrhunec pa so dosegli z zmago v pokalu Hervis, ko so v sezoni 2005/06 v finalu ugnali celjski CMC Publikum po izvajanju enajstmetrovk (1:1).Naslednje leto v sezoni 2006/07 ponovno osvojijo pokalno lovoriko in v finalu premagajo Maribor z rezultatom 1:0.

''Kanarčki'', kot jih ljubkovalno imenujejo domači navijači, so po odhodu predsednika Subana v Mursko Soboto dobili med tekmovalno sezono 2005/06 novega lastnika, saj je vložil kar nekaj sredstev v klub ameriški poslovnež Milan Mandarić.

Širok seznam reprezentantov

Igralci, ki so poniknili v Kopru in postali reprezentantje širijo bogat in dolg seznam. Na njemu najdemo imena kot so Galič, Rudonja, Jermaniš, Boškovič, Dedič, Poljšak, Benedejčič, Zupan, Zulič, Bečaj, Ribarič, Šukalo, Jakomin, ki so vsi v času slovenske samostojnosti nosili ''rumenomodri'' dres.

Igor Benedejčič je celo dosegel prvi gol za slovensko reprezentanco na gostovanju proti Estoniji. Najboljši klubski streleci so Miloš Breznikar, sledita mu Sašo ''Tojo'' Jakomin, Patrik Ipavec in Vili Bečaj.Prvi gol pokalu UEFA je dosegel Viler Mitja. Največ nastopov pa je zbral dolgoletni kapetan Andrej Poljšak in Gunjač Edmond.

OP.ur.:vir zgornjega zapisa predstavlja diplomska naloga Vanje Košpenda na fakulteti za šport v Ljubljani. začetki in razvoj nogometa v Kopru.

Vir-čas.Rumeni

Vir - Stoja Maleševič